Kratka zgodovina čebelarstva
Zgodovina čebelarstva sega v čas po zadnji ledeni dobi. Takrat so nastale podvrste – pasme medonosne čebele. Prve dokaze o ukvarjanju s čebelami najdemo na jamskih slikah, ki datirajo več kot 10.000 let pred našim štetjem. Človeku je bil med posladek, zato je iznašel različne načine, kako priti do medu, kar so pravzaprav začetki čebelarstva. Sčasoma ljudje čebel niso več uničevali, da bi prišli do medu, pač pa so odvzeli le del sladkih zalog. Pravo čebelarstvo se je razvilo s prenosom čebel iz njihovega doma, gozda, v bližino človekovih bivališč. S tem so čebele postale spremljevalec ljudi, ki so jih odnesli s sabo na novo osvojena ozemlja. Čebelarstvo se je razvijalo skupaj z naprednimi civilizacijami, večinoma v mediteranskem krogu (Egipt, Grčija, Rim). Tu so nastali tudi prvi panji, ki jih je naredil človek. Osnovni material je bilo blato, včasih tudi glina. Panji so bili valjaste oblike, uporabljali so jih v ležečem položaju. Ti panji so že omogočali odvzem medu in voska brez ubijanja čebel. Podobne panje so uporabljali tudi v antični Grčiji. V naših krajih je čebelarstvo ubralo drugačno pot, ki ji je botrovala naselitev Slovanov. Za Slovane je bil značilen poseben odnos do čebel. Slovanski panji so bili drevesni panji oziroma drevesna dupla, v katera so se naseljevale čebele. Panje so čebelarji postavljali po gozdu, kar štejemo za začetke pašnega reda. Tak način gozdnega čebelarjenja se je obdržal približno do 18. stoletja. Vseskozi ga je od postavitve prvih žag v 13. stoletju izpodrivalo čebelarjenje v panjih iz žaganega lesa. Tako je prišlo do razvoja »kranjiča« – majhnega panja, ki je omogočal zlaganje v skladovnice, namestitev v čebelnjake in prevoze na pašo. Majhni panji so bili idealni za pridobivanje čebeljih rojev, ki so jih trgovci prodajali po svetu. Trgovina s čebelami je dobro uspevala do konca prve svetovne vojne, delno uspevala v kraljevini Jugoslaviji in zamrla po drugi svetovni vojni.
Pomembni predniki čebelarstva v zgodovini Slovencev
Anton JANŠA (20. 5. 1734 – 13. 9. 1773)
Anton JANŠA je bil rojen v vasi Breznica pri Žirovnici na Gorenjskem. Od vsega najraje opravljal dela pri čebelah. Postal je izjemen poznavalec življenja čebel in čebelarskih opravil. Leta 1770 je cesarica Marija Terezija Antona Janšo imenovala za učitelja čebelarstva na novo ustanovljeni čebelarski šoli na Dunaju. Postal je prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na svetu. V šoli je učil teoretični in praktični pouk, bil potujoči učitelj in razvil veliko ekonomsko čebelarstvo s tristo panji. Za lažje poučevanje je napisal dve knjigi, najprej leta 1771 »Pogovor o čebelnih rojih« in tik pred smrtjo še knjigo »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšla po njegovi smrti. Knjiga je izšla v nemščini, v slovenščino jo je leta 1792 prevedel Janez Goličnik, takrat pa je bila tudi natisnjena.
Peter Pavel GLAVAR (2. 5. 1721 – 24. 1. 1784)
Peter Pavel GLAVAR je prvi čebelarski pisec in učitelj kmetijstva ter čebelarstva v Sloveniji. Učil in pisal je v slovenskem jeziku. Je prvi Slovenec, ki je v domačem jeziku širil gospodarski pouk. S svojim delom v Komendi in Lanšperžu se v kulturni, gospodarski in socialni zgodovini uvršča med prve izobražence, ki so dosledno uveljavljali slovenski jezik in slovensko slovstvo. Kot visoko izobraženi profesor in magister bogoslovja in modroslovja je opravljal duhovniški poklic. Spomin in hvaležnost do tega velikega moža ohranjajo prijateljske njegove znamenite besede: »Gledam grdo, srce imam toplo«.
Janez Anton SCOPOLI (1723 -1788)
Janeza Antona SCOPOLIJA štejemo za sodobnika P. P. Glavarja. Scopoli je v delu Entomologije prvi sporočil, da se matica oplodi s troti zunaj domačega panja.
Anton ŽNIDARŠIČ, konstruktor AŽ panja (13. 3. 1874 – 21. 12. 1947)
Anton ŽNIDARŠIČ, kmetovalec, čebelar in podjetnik iz Ilirske Bistrice, je postal osrednja osebnost slovenskega čebelarstva v 20. stoletju. Najprej je z marljivostjo in primernim gospodarjenjem rešil domačo kmetijo iz zadolženosti. Pri tem je že kot mladenič izbrusil svoj podjetniški duh in nadaljeval z graditvijo tovarne. Postal je pomemben podjetnik in finančni strokovnjak ter velik čebelar prevoznik in čebelarski podjetnik. V letu 1901 je ustanovil opazovalno službo medenja, v zimi 1902/1903 pa je skonstruiral svoj AŽ panj. Panj je po preizkušanju leta 1907 predstavil čebelarski javnosti. Leta 1925 je izdal čebelarsko knjigo »Naš panj«.
Peter Dajnko, avtor prve knjige o čebelarstvu, napisane v slovenščini (23.4. 1787 – 22. 2. 1873)
Peter DAJNKO se je rodil 23. aprila 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, umrl pa je 22. februarja 1873 v Veliki Nedelji. Izhaja iz kmečke družine, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, teologijo je študiral v Gradcu in bil leta 1813 posvečen v duhovnika. Kot župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik je služboval v Gornji Radgoni in pri Veliki Nedelji. Velja za najbolj plodovitega štajerskega pisca
tedanje dobe. Napisal je poljudno strokovni čebelarski priročnik »Čelarstvo« iz leta 1831. Letošnji čebelarski praznik je bil meseca maja v Gornji Radgoni posvečen njegovemu spominu in delu. Njegov znameniti rek se glasi: »Čele so mojo bogastvo ino veselje«.
Ivan Jurančič (1861 – 1935)
Ivan JURANČIČ je ustanavljal čebelarske podružnice. Od leta 1902, ko je končal šolo za čebelarske učitelje na Dunaju, je do leta 1932 na vzhodu Slovenije prirejal čebelarske shode in tečaje, na katerih je poučeval čebelarstvo. Objavljal je članke v Slovenskem čebelarju in sadjerejcu in Slovenskem čebelarju. Jurančič je zgodovinsko pomemben tudi za šmarske čebelarje, saj je eden izmed tečajev leta 1902 potekal tudi v Šmarju pri Jelšah.
