Zgodovinske korenine šmarskega čebelarstva
Leta 1781 je bilo pri Žirovnici ustanovljeno prvo znano čebelarsko društvo v Evropi, slabo stoletje kasneje, leta 1873, pa je bilo ustanovljeno dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Leta 1976 je bilo ustanovljeno Čebelarsko društvo Celje. Zgodovinsko gledano je Šmarsko čebelarstvo pomembno povezano s celjskim društvom, saj je šmarsko čebelarsko društvo kot okrajna podružnica spadala pod okrilje ČD Celje. V tistih letih so bili čebelarji že aktivni tudi v Šmarju pri Jelšah, saj je bilo v 25. številki Slovenskega gospodarja, listu ljudstvu v poduk, gospodarske stvari, ki je izšel 23. 6. 1881, zapisano, da je bil 19. junija 1881 v Šmariji (sedaj Šmarje pri Jelšah ) čebelarski shod, ki se ga je udeležilo nad 60 gospodarjev. Iz zapisa je razvidno, da je šlo za izobraževanje. M. KRESNIK, eden od gostujočih čebelarjev, je prikazoval delo z Dzierzonovem panjem in še nekaj čebelarskih opravil, kot na primer: kako ravnati z premakljivim satnikom, kako izloči čist med iz satovja in pri tem ne pokvariti satovja, ki se da potem še rabiti, prikazal pa je še praktično delo z metalnico oziroma točilnico.
Zgodovinske črtice o spodnještajerskem Čebelarstvu
Ivan Jurančič – Andrenci
Razvoj naroda je odvisen od njegovega političnega položaja, zlasti v gospodarskem in prosvetnem oziru. Slovenci smo bili že od davnih časov politično razkosani, razcepljeni v več dežel. Ni čuda torej, da se naš živelj ni razvijal enotno. To se je čutilo v vseh strokah, torej tudi v čebelarstvu . Razen tega smo imeli že v deželah samih politično in narodnostno cepitev. Kranjska je bila edina dežela, ki se je mogla imenovati slovenska, zato se tudi v čebelarstvu pojavlja nekak bolj enoten značaj. V vseh drugih deželah so živeli Slovenci v manjšini; poleg njih je bila kaka druga narodnost, ki si je vedela pridobiti večino, moč, prvenstvo. Enoten, izviren značaj kranjskega čebelarstva, se zrcali v tem, da je prvotni čebelni panj po celi deželi enoten kranjič, medtem ko se na štajerskem pri starih, prvotnih panjih, najde precejšna razlika, ki naravnost kaže na izvor panja in občevanje oziroma stik s soseščino. Južni del, okrajno glavarstvo Brežice, Celje, in Konjice, ima kranjiče; severni del, Ptuj, Maribor, koše, ki so prišli z Nemškega; zahodni del, Slovenj Gradec, ima kranjiče, prihajajoče iz Koroške; vzhodni del, Ljutomer, pa zopet koše, več ali manj ogrskega kroja. In ta vpliv soseščine se je pojavljal še poprej tudi pri vpeljavi modernih panjev s premakljivim delom. V severne kraje je prišel »dunajčan« od severnih sosedov, ob zahodni meji pa iz Koroške isti panj. V Prekmurje in odtod čez Muro na Mursko polje je prodrl ogrski Neiserjev panj, ki so se ga tam oprijeli z neverjetno žilavostjo. Ako zasledujemo na Štajerskem mejo, kako daleč je razširjena »kranjska čebela«, jo bomo našli ravno tam, kakor daleč segajo kranjski panji, t. j. v brežiškem, celjskem, konjiškem in po večini v slovenjgraškem okraju. Spričo pomanjkanja strokovnega slov-siva, časnikov in drugih učnih sredstev je bil čebelarski napredek v Sloveniji dol-premakljivim satom prodrl na Slovensko že okoli leta 1875, vendar je bil še v jako mnogo časa zelo neznaten. Četudi je panj s nedovršeni obliki in ostal je znan le tu ali tam kakemu posamezniku. Toda leto 1898 nam je prineslo v tej zadevi preporod, ko se je v Ljubljani ustanovilo Slovensko čebelarsko društvo, ki je začelo izdajati strokovni list »Slovenski Čebelar«. Od tedaj se more računati na uspešen napredek, ko so se jeli v strokovnem listu objaviti poučni spisi in kazati čebelarski uspehi drugih narodov in ko je društvo poleg tega jelo na shodih razširjati čebelarsko vedo. Za strokovno izobrazbo je bilo pri posameznikih posebno veliko zanimanja. Ko se je leta 1900. na Dunaju ustanovila čebelarska šola s tečaji za izobrazbo čebelarskih učiteljev, se je tega tečaja prvi udeležil g. Tomo Kurbus, nadučitelj v Slivnici pri Celju, leta 1901. Naslednje leto 1902 mu je sledil g. Ivan Jurančič, čebelar iz Sv. Andraž v Slovenskih goricah. Čez nekaj let po tem je obiskal in dovršil ta tečaj še g. Bruno Rozband, učitelj pri Sv. Vidu pri Ptuju. Razen tega sta enak tečaj v Gradcu izvršila še gg. Ljud. Černej, sedanji okr. šolski nadzornik v Celju, in A. Pikl, čebelar v Savinjski dolini. Po dovršenem tečaju so usposobljenci še z večjo vnemo širili čebelarstvo v prvi slovenski čebelarski tečaj na dan 6. in 7. oktobra 1902 v Šmarje pri Jelšah. Zanimanje je bilo izredno veliko ter je tečaj kljub neugodnemu vremenu končal v popolno zadovoljnost udeležencev. Udeležba je bila za prvokrat vsekako povoljna; sešlo se je namreč 18 vnetih čebelarjev iz 10 sodnih okrajev. Leta 1903 je Iv. Jurančič priredil drugi dvodnevni tečaj pri Sv. Andražu v Slov. goricah, dne 28. in 29. junija. Tukaj je bila udeležba ogromna iz vseh okrajev Spod. Štajerske; prvi dan namreč okoli 150, drugi dan pa do 200. Oba dneva je predaval sklicatelj. Kot zadnja točka tečaja je bilo zborovanje v zadevi ustanovitve čebelarskega društva za Spodnje štajersko. Tozadevni predlog se je z velikanskim navdušenjem sprejel. Ob desetletnici svojega obstanka je društvo priredilo čebelarsko razstavo v Celju od 15. do 19. sept. 1912, ki je nad vse pričakovanje dobro uspela, saj je bilo obiskovalcev mnogo nad 1500. Razstavljavcev se je priglasilo 114, od teh je bilo odlikovanih 82. Ureditev in razvrstitev vse razstave je bila poverjena Iv. Jurančiču, ki je bil ob koncu razstave odlikovan z dragoceno zlato uro za njegovo desetletno delovanje kot društveni potovalni učitelj. Čebelarsko društvo za spodnje Štajersko je delovalo, kakor poprej, tudi nadalje do vojnega preobrata. Po združitvi pa so se tudi deželna čebelarska društva strnila v celokupno »Čebelarsko društvo za Slovenijo«.
Zgornje besedilo je delni prepis članka iz Slovenskega čebelarja štev. XXV, stran 13 in 14, ki ga je napisal sam Ivan JURANČIČ.
Sledili so drugi shodi in tečaji. Eden od njih je bil pri Drobnetovem čebelnjaku v Šmarju pri Jelšah,
okoli leta 1931. Na tem shodu je bil tudi Henrik PETERNEL, duhovnik iz Bukovžlaka. Njegova predavanja v kraju ob nedeljah so naši predniki zelo radi poslušali. Njegov odgovor na vprašanje, kaj misli o delu s čebelami ob nedeljah kot župnik se je glasil: »Delo s čebelami ob nedeljah je kot božji blagoslov«. Peternel je v Šmarju pri Jelšah predaval dva do tri krat na leto, in sicer od 1931- 1936. Kako sta se šmarsko čebelarstvo in čebelarska družina razvijala naprej, ni zapisano oziroma ni dovolj raziskano, saj je bila večina arhiva med vojnama uničena oziroma izgubljena.
Razvoj čebelarstva na Šmarskem po II. svetovni vojni
Prvi ohranjeni vir po vojni je blagajniška knjiga, iz katere je razvidno članstvo Čebelarske družine Šmarje pri Jelšah v letu 1946, ko je bilo vanjo včlanjenih 28 čebelarjev. V čebelarski družini, okrajni podružnici Šmarje pri Jelšah, ki je delovala v okvirju Čebelarskega društva Celje, so bile članice še ČD Rogaška Slatina, ČD Rogatec in ČD Ponikva. Vse skupaj je razvidno iz blagajniške knjige iz leta 1946. Na pečatu knjige sicer zapisan danes že močno obledel datum 10. 12. 1945. Do ponovne uradne, pravnoformalne ustanovitve Čebelarske družine Šmarje pri Jelšah je prišlo dobro desetletje po vojni, in sicer 16. januarja 1956. Takrat je bil za predsednika izvoljen Janez PEZDEVŠEK, tajnik pa je postal Janko FRAS, ki je to vlogo vestno opravljal kar celih 25 let. Iz osebne evidence Janka – Ivana FRASA je razvidno, da je imela ČD Šmarje pri Jelšah leta 1957 40 članov .
Potekala so neformalna srečanja članov, največkrat kar pri Frasovem čebelnjaku v Mali Pristavi, kar dokazujejo ohranjene fotografije različnih avtorjev. Pri tem sta najpogosteje sodelovala takratna predsednika Čebelarske družine Šmarje pri Jelšah, Šmarčana dr. Bogdan FÜRST in dr. vet. med. Karl ANDRENŠEK. Družabno življenje je potekalo tudi v obliki izletov oziroma strokovnih ekskurzij. Na Šmarskem se je v tistih časih večinoma že čebelarilo v AŽ panjih, kar za druge dele Slovenije ni veljalo. Takšno čebelarjenje je bilo priljubljeno zaradi enostavnosti.
V 80. letih je v šmarskem čebelarstvu vladalo mrtvilo. Aktivnosti, razen skrbi za preživetje čebeljih družin, nabavo sladkorja za zimsko krmljenje čebel, predavanja Joška ŠLANDRA in družabnega srečanja ali izleta do kakega čebelarstva v okolici, ni bilo. Leta 1982 ko je Janko – Ivan FRAS predal dolžnosti tajnika čebelarske družine, je ta imela 44 članov in 522 čebeljih družin.
V novejši zgodovini je za šmarske čebelarje pomemben tudi Peter GRADIŠNIK, sedanji predsednik ČD H. Peternel – Celje iz Bukovžlaka. Za svoje predano delo na področju čebelarstva je leta 2002 prejel bronasti celjski grb. Šmarskim čebelarjem je v veliko pomoč pri organiziranju delovanja družine. Ponovno pa se je čebelarska dejavnost razcvetela v drugi polovici 90. let. Leta 1995 so se člani Čebelarske družine Šmarje pri Jelšah lotili zahtevnega in obsežnega projekta, to je gradnje novega čebelarskega doma. Izvedba takega projekta pa ne bi bila mogoča, če nam ne bi nesebično pomagali: občina Šmarje pri Jelšah oziroma župan Jože ČAKŠ, tajnik občine Peter PLANINŠEK in člani občinske uprave, predsednik sveta Krajevne skupnosti Šmarje pri Jelšah Jože CEROVŠEK s sodelavci, ravnatelj OŠ Šmarje Stanko ŠKET s sodelavci, lastnik zemljišča Jože ŠMID in mnogi donatorji – obrtniki, zasebniki, samostojni podjetniki, ljubitelji narave in čebel ter naši simpatizerji. Po otvoritvi novega čebelarskega doma 20. junija 1998 se čebelarji v njem srečujejo vsako prvo nedeljo v mesecu.