Med
Opis in nastajanje medu
Med je naravna in sladka snov, ki ga pridelajo čebele Apis melifera. Nektar cvetov ali izločkov iz živih delov rastlin ali izločkov na živih delih rastlin, ki jih čebele zberejo, predelajo in jim dodajo njihove lastne snovi, ga shranijo, izsušijo in pustijo dozoreti v satju. Čebele nabirajo to sladko tekočino (nektar) bodisi na cvetovih rastlin, bodisi na listju ali iglicah iglavcev in ga odnesejo v panj, kjer ga ponovno izbljuvajo, predelajo in spravijo v celice satov. Pri tem opravilu pa mu dodajo svojo lastno snov, izločke žlez (encime), ga zgostijo in shranijo v celicah satja ter pokrijejo. Tako pokriti med v satju dozoreva in je zaščiten pred zunanjim vplivom, zato se ne pokvari. Čebele zgostijo nabrani nektar ali mano na njim najbolj enostaven način. To opravijo s svojimi krilci tako, da povečajo vibracije in s tem pretakanje zraka in odvečne vlage v panju proti izhodu iz panja.
Lastnosti nektarja in mane
Na cvetu je nektar zelo tekoč – voden. Kakovost in količino nektarja ocenjujemo s tako imenovano sladkorno vrednostjo. Odstotek sladkorja v medičini je lahko zelo različen: od 3 % do 72 %, vode pa je lahko od 28 % pa celo do 97 %. Čebele najraje nabirajo nektar, če je v njem okrog 50 % sladkorja. Pri medovih maninega izvora mora biti odstotek vlage še večji, sicer čebele te mane ne morejo pobrati. Poleg vode in sladkorjev, nektar vsebuje še v manjših količinah rudninske snovi, organske kisline, beljakovine, vitamine, zrnca cvetnega prahu, po katerem se tudi med razvršča, eterična olja, minerale in še mnogo drugih snovi. Prav te aromatske snovi pa igrajo pomembno vlogo, saj medu dajejo prijeten, aromatičen vonj, zato moramo imeti med vedno dobro zaprt, saj lahko na zraku te aromatične snovi hitro izhlapijo. V času skladiščenja moramo medu posvečati veliko pozornosti pri pokrivanju posode, saj je med zelo higroskopičen in kot tak veže na sebe vlago iz zraka. To pa lahko pri višjih temperaturah negativno vpliva na kakovost medu.

Čebela je čudo narave
Zakaj so čebele tako koristne naši skupnosti in tolikokrat opevane?
78 Zimo preživi družina, ki šteje od osem do dvajset tisoč čebel. Spomladi zelo hitro številčno narašča in v mesecu juniju je v panju od petdeset do osemdeset tisoč čebelic. Matica poleže na višku razvoja tudi do dva tisoč jajčec dnevno, kar je njena trikratna teža. Čebela delavka poleti iz panja v svoji življenjski dobi okoli sto štiridesetkrat ali šestnajstkrat na dan. V enem dnevu nabere približno 900 miligramov medičine, količina pa je odvisno tudi od oddaljenosti paše. Za kilogram medu morajo čebele obiskati štiri milijone cvetov in narediti kakih 120 000 kilometrov. Če pomislimo, da porabi srednje močna družina samo za svoj razvoj letno 40 – 60 kilogramov medu, 40 kilogramov cvetnega prahu in okoli 80 litrov vode, vidimo, kako velike napore mora obvladati mala čebela. Izračuni kažejo, da ena čebela na enem poletu opraši 250 cvetov. Če torej poleti dnevno šestnajstkrat (16 x 250 = 4000 – pomnožili smo dnevne polete čebel s številom oprašitev), vidimo, da je čebela v stanju oprašiti (oploditi) 4000 cvetov. Če sedaj računamo, da je iz desetih cvetov jablane razvil in dozorel en kilogram jabolk, spoznamo, da je ena čebela v enem dnevu oplodila 400 kilogramov jabolk. Če računamo, da stane en kilogram kvalitetnih jabolk, za njihovo kvaliteto se moramo zahvaliti tudi čebelam, po srednji ceni 90 sit/kg, vidimo, da je čebela opravila delo za poljedelca, ki je vredno 36 000 tolarjev na dan. Pri tem pa je svoji družini prinesla komaj 900 mlg. medičine ali še manj. In koliko od tega ima čebelar?
Čebele pa ne oprašujejo samo jabolk in hrušk, ampak tudi mnogo drugih rastlin, kot so žitarice, veliko vrst detelj in mnogo travniškega cvetja. Njen prispevek k kmetijstvu je torej mnogo večji od koristi, ki jo ima od nje čebelar. Povprečni donos medu na panj je v Sloveniji okoli od 14 – 17 kilogramov na leto. Tako znaša donos medu enega panja, če ga računamo po Medexovi odkupni ceni okrog 500 sit za kilogram, skupaj približno osem tisoč tolarjev. Če čebelar proda med samostojno, zanj dobi nekoliko več. Vidimo, da ima naša skupnost mnogo večjo korist od čebel, kot pa čebelar sam. Zato bomo morali v prihodnje našim čebelam posvečati več pozornosti, čebelarju pa dati mesto, ki ga je imel nekoč.

Sestava medu
Med je sestavljen iz številnih in različnih sestavin. Omeniti velja najpomembnejše: sladkorji, encimi, beljakovine, rudninske snovi, vitamini, organske kisline, aromatske snovi, vode…

Sladkorji:
Sladkorji, ki jih vsebuje med, spadajo med enostavno zgrajene ogljikove hidrate, zato med izredno hitro prehaja v kri in tako krepi celoten človekov organizem. Med vsebuje od 33 % do 42 % fruktoze, 27 % do 36 % glukoze in 1 % do 4 % saharoze.
Encimi in beljakovine:
Encimi so med najpomembnejšimi spojinami v medu, predvsem zaradi vloge pri nastajanju medu iz različnih vrst nektarja ali mane. Prehod le-te v med pa omogočajo encimi iz goltnih in slinskih žlez čebel. V medu so pomembni trije encimi: invertaza, amilaza in glukoza oksidaza. To so beljakovine, ki pospešujejo hitrost kemičnih reakcij v biološkem materialu, to je v medu. Brez njih ne bi bilo življenja, saj omogočajo presnovo hrane v energijo pri normalni telesni temperaturi vseh živih bitij. Zato medu nikoli ne smemo pregreti nad temperaturo plus 40 stopinj Celzija, saj s tem uničimo vse naštete encime.
Rudninske snovi
Med rudninske ali mineralne snovi v medu prištevamo spojine železa, natrija, kalija, kalcija, magnezija itn. Marsikatera energijsko enakovredna hrana ne vsebuje nobenih rudninskih snovi, zato je uživanje medu zelo pomembno, saj te snovi prihajajo v naš organizem na zelo enostaven način in tako pripomorejo k boljši harmoniji našega prehrambenega značaja. Znano je, da svetli medovi vsebujejo manj, temni pa več mineralov.

Vitamini
V medu se nahajajo v vodi topni vitamini. Količine sicer niso velike, vendar so za človekovo telo nujno potrebni. Tako v medu najdemo vitamine B1, B2, B6, vitamin C in nekatere druge kisline. Vitamini B-kompleksa, pa tudi vitamin C, imajo pomembno fiziološko vlogo pri presnovi hrane v telesu. Njihovo pomanjkanje lahko povzroči hude okvare organizma. Z medom torej vnašamo v naš organizem ne le energijsko bogate hrane ampak tudi vitamine, ki delujejo kot sestavni del encimov, ki so potrebni pri presnovi sleherne celice.

Kristalizacija ali strjevanje medu
Nastanek in rast sladkorju podobnih kristalov v medu imenujemo kristalizacija. To je povsem naraven proces, ki se v medu zgodi slej ko prej, pri tem pa ne nastajajo nobene kemične spremembe. Nekateri medovi kristalizirajo hitreje, nekateri kasneje. Na potek kristalizacije vpliva več dejavnikov: vsebnost sladkorjev v medu, prisotnost kristalizacijskih jeder, temperatura in čas shranjevanja, količina vlage v medu in postopki pri pridobivanju medu. Sladkorji v medu so sestavljeni iz fruktoze in glukoze. Če je torej v medu več glukoze kot fruktoze, med hitro kristalizira (cvetlični, kostanjev ali repičin med). Nasprotno pa med, ki ima malo glukoze
in več fruktoze, kristalizira zelo pozno ali sploh ne (akacijev med). Med hitreje kristalizira tudi, če ga hranimo pri nekoliko nižji temperaturi, kot je v panju (okrog 30 stopinj C). Naša sobna temperatura je idealna za hitro kristalizacijo medu. Najbolj primerno bi bilo, če bi med hranili pri + 4 stopinjah C, saj takrat sploh ne kristalizira. Pride pa do velikega zmanjšanja viskoznosti, zato je netekoč in težko uporaben.
Utekočinjenje kristaliziranega medu
Skoraj vsak med naših čebelarjev bo prej ko slej kristaliziral, pri tem se bosta spremenili barva in konsistenca, kakovost pa bo ostala nespremenjena. Taki medovi za porabnika niso sprejemljivi, saj je z njimi težko ravnati, zato jih je možno ponovno utekočiniti. Med lahko utekočinimo na več načinov:
Vodna kopel je najprimernejša za utekočinjenje kilogramskih kozarcev. Med postavimo v posodo z mrzlo vodo nakar jo segrevamo do 40 stopinj C in pustimo na tej temperaturi tako dolgo, dokler se kristali ne utekočinijo. Paziti moramo, da te temperature ne presežemo, sicer bomo v medu uničili vse encime, vitamine in beljakovine. Topilna komora je namenjena za večje količine strnjenega medu, izvedbe so lahko zelo enostavne. V takšnih komorah topimo med s pomočjo toplega zraka, ki kroži med posodami, pri čemer temperaturo uravnava termostat. Potopni grelec je opremljen z termostatom in temperaturnim tipalom, na katerem nastavimo primerno temperaturo in tako utekočinimo kristaliziran med. Grelec zaradi lastne teže drsi v globino posode in sproti raztaplja kristale. Dobro je, če ga od časa do časa v posodi prestavimo in tako pospešimo taljenje. Če smo se pri utekočinjanju kristaliziranega medu držali zgoraj navedenih primerov, se nam ni treba bati, da bi med pregreli, saj smo z vestnim delom ohranili vse tisto, kar so nam z marljivim delom pripravile čebele. Med nam bo služil kot odlično poživilo za naš vsakdan, pa tudi ko nas bodo dajali nahod, astma in prehlad.

Kakovost medu
Med, ki ga prodajamo in uživamo, mora biti kakovosten in neoporečen. Za kakovost in kvaliteto slovenskega medu skrbi več pravilnikov, ki se spreminjajo glede na prilagajanje standardom Evropske unije. Glede na zadnje ugotovitve lahko sklepamo, da je med slovenskih čebelarjev na zelo visoki kakovostni ravni. Če čebelar upošteva vsa navodila v tehnologiji čebelarjenja, zlahka doseže visoko kakovost svoje pridelave. Da pa med lahko prodajamo, mora ustrezati nekaterim splošnim pogojem, ki pa so po novem že usklajeni z evropsko zakonodajo: ne sme vsebovati več kot 20 % vlage, razen pri medu rese 23 %, med mora dozoreti v panju, ne sme vsebovati več kot 5 g saharoze, žajbljev ali med iz mane do 8 g, akacijev, sivkin in gozdni med pa do 10 g saharoze na 100 g, imeti mora značilni okus in aromo po medu, vsebovati mora najmanj 65 g / 100 g reduktivnih sladkorjev, diastazno število najmanj 8, proste kisline največ 50 miliekvivalentov / kg medu, HMF ne sme biti večja kot 40mg / kg medu in ne sme vsebovati nečistoč, od voska ali drugih trdih delcev. V medu se ne sme začeti proces vrenja in ne sme biti pregret.
Uporaba medu v prehrani in zdravstvu.Da je med visoko kvalitetno živilo, so vedeli že stari narodi, saj se je čebela razvila mnogo prej kot človek. Današnja sodobna znanost je pokazala, da so snovi v medu zdravilnega značaja. Te snovi, ki v medu preprečujejo, da bi se v normalnih okoliščinah pokvaril, v našem organizmu uničujejo mikroorganizme, ki povzročajo razne infekcije. Zato med učinkovito uporabljamo v preventivne namene pri raznih prehladnih in gripoznih obolenjih pljuč in dihal. Dober domač med so včasih uporabljali za zdravljenje odprtih ran, raznih gnojnih čirov, saj se med ne prime na rane in ga je lahko odstraniti. Med pomaga tudi pri krepitvi imunskega sistema in fiziološko izboljšuje splošno življenjsko delovanje človekovih organov.

Med kot hrana
Pri nas slovimo po slabih prehrambenih navadah, na delo odhajamo pogosto brez zajtrka. Novemu izzivu naproti gremo torej nepripravljeni, pogosto s psihičnimi motnjami, ki jim ni konca. Dovolj bi bila že žlička medu vsako jutro in naš organizem bi bil pripravljen sprejeti še veliko večje izzive. Po svetu je znano, da mnogi politični delavci, kakor tudi visoki uslužbenci podjetij, uživajo osvežilne napitke, sladkane z medom, da bi bili bolj zbrani. Znano je namreč, da med pomirja. Tako pa marsikdo namesto zajtrka vase zvrne le šilce močnega. Spremeniti bi morali naše prehranjevalne navade. Zjutraj bi lahko popili skodelico toplega mleka ali čaja, sladkanega z žličko dobrega domačega medu, kupljenega pri vestnem čebelarju. Še bolje bi bilo pojesti rezino ali dve kruha, namazanega z medom in popiti skodelico čaja. Med je odlično sredstvo za okrepitev po bolezni, saj sladkorji v medu zelo hitro prehajajo v kri, s katero se oskrbuje celotni organizem. Človeško telo potrebuje za lastno vzdrževanje in druge dejavnosti nenehen vir energije. V energijskem pogledu med presega lepo število drugih živil, ki jih je treba s kuhanjem ali pečenjem spraviti v užitno in prebavljivo hrano. Če primerjamo energijsko vrednost medu z drugimi živili, lahko ugotovimo naslednje: 1 kg medu da toliko energije kot 3 kg svežega govejega mesa ali kot 50 jajc ali kot 5 l mleka, 3 kg sladkovodnih rib… Med je torej veliko bolj hranljiv kot goveje ali ribje meso. Vendar ga ne uživamo izključno kot hrano, ampak kot dopolnilo k prehrani, najpogosteje s čajem ali kot namaz s kruhom. Med je zelo pomemben tudi za otroke in mladino. Normalen otroški razvoj je odvisen tudi od pravilne prehrane, zato je čaje priporočljivo sladkati z medom. Otroci, ki uživajo med, imajo boljšo prebavo. Med ugodno vpliva na njihov razvoj, na rast kosti in zob. Za slabokrvne otroke je priporočljiv gozdni med, ker je bogat z rudninskimi snovmi, predvsem železom, in ugodno deluje na tvorbo rdečih krvnih telesc. S staranjem nastajajo večje spremembe v človekovem organizmu. Telesna aktivnost in delovanje posameznih organov se zmanjšujeta, živčni sistem slabi, v telesu se kopičijo škodljive snovi. Med in drugi čebelji proizvodi vsebujejo večino snovi, ki so nujno potrebne staremu organizmu. Priporočamo uživanje medu in drugih izdelkov iz medu trikrat dnevno v manjši količini po obroku hrane. Z medenimi napitki bomo uravnali prebavo, izboljšali delovanje krvožilnega sistema, ter delovanje jeter in ledvic.

Vrste medu 
Med delimo glede na izvor nektarja:
– na cvetlični med (čebele nabirajo nektar iz cvetočih rastlin),
– na manin med (čebele nabirajo sladki sok kot stranski produkt drugih žuželk, ki so povzročitelji
gozdnega medenja).

Cvetlični medovi
Za cvetlični med je značilno, da je nabran iz različnih cvetov, zato je sestavljen iz nektarja najrazličnejših rastlin, ki rastejo in so značilne za našo pokrajino. Med ima lahko različni okus, barvo ali aromo, glede na večjo zastopanost posamezne rastline. Zelo rad kristalizira in pri tem tvori drobne do precej debele kristale. Njegova barva se giblje od svetlo rumene do rjave. Takšen med ima prijeten okus, običajno zelo sladak. Primeren je za sladkanje vseh napitkov in lajšanje prehladnih obolenj. Zelo se prileže kot namaz na kruhu z margarino ali brez. Z ustrezno tehnologijo čebelarjenja lahko pridelamo precej sortnega cvetličnega medu. Čebelarji imajo na svojih policah več sortnih medov:
AKACIJEV MED
Na oko je od vodeno zelene do svetlo rumene barve, zelo nežnega okusa in prijetne arome. Zelo nerad kristalizira in je tekoč tudi do dve leti. Zaradi milega vonja ga nekateri imenujejo tudi damski med.
LIPOV MED
Lipov med je v tekočem stanju rumen, z zelenkastim opalnim odsevom. Pogosto kristalizira, kristali so srednje grobi. Je močne arome po lipovem čaju oziroma mentolu. Zaradi svojih zdravilnih učinkov je pri uporabnikih zelo cenjen. Pospešuje znojenje.
AJDOV MED
Ajdov med je v tekočem stanju temno rdečkasto rjav, kristaliziran pa je svetlo rjave barve. Kristalizira v velikih kristalih, kmalu po točenju. Je najboljši med za potice in pecivo, žal pa ga je zelo težko dobiti, saj v današnjem času sejejo zelo malo ajde, pa še ta zelo nerada medi.
KOSTANJEV MED
Kostanjev med je v tekočem stanju rjavo rdečkaste barve. Lahko pa se na kostanju pojavi tudi mana, takrat pa je med nekoliko bolj temne barve – podoben je smrekovemu medu. Je srednje do zelo grenak, krajši ali daljši čas ostane tekoč, kristalizira pa v grobe kristale. Ima močan prodoren vonj, njegova grenčica pa izvira iz zrnc cvetnega prahu. Prav zato je zelo zdravilen in iskan pri naših potrošnikih, saj blagodejno vpliva na naš živčni sistem.

Gozdni medovi ali mana
Čebele nabirajo mano ali »roso« na vejicah dreves smreke ali jelke. Povzročitelji tega medenja so tako imenovani kaparji oziroma ušice, ki srkajo influenčni sok drevesa. Snovi porabijo za svojo rast, sladkorje pa izločijo v obliki drobnih kapljic, ki prosto padajo po drevesu. V začetku so te kapljice prozorne, pri stiku z svetlobo pa potemnijo. Zato so ti medovi bolj motni kot cvetlični, precej bolj
gosto tekoči in temnejše barve. Od cvetličnega se razlikujejo tudi po sestavi sladkorjev. Včasih so brez vonja, pogosto pa imajo vonj po smoli, njihov okus spominja na žganje ali karamelo. V ustih se težko raztapljajo in se ne lepijo na jezik ali dlesni.
SMREKOV MED
Je temen med iz mane, rjave barve z rdečkastim odsevom. Ima značilen vonj po prsnem sirupu in zeliščnih, smolnatih bonbonih. Smrekov med ima aromo mentola in je zelo bogat z rudninskimi snovmi. Porabniki ga zelo cenijo, saj velja za odlično zdravilo proti kašlju, bronhitisu in raznim pljučnim boleznim. V Sloveniji največ smrekovega medu pridobijo v gorenjskih in štajerskih gozdovih.
HOJEV MED
To je med zelo temne sivo-rjave barve. Na dnevni svetlobi da temnozelen odsev. Ne kristalizira pogosto, kadar pa je strjen, je izredno trd. Je brez vonja in milega, zelo prijetnega okusa. V ustih pušča aromo po mentolu. Po svetu ga zelo cenijo, zato ga Slovenci precej izvozijo. Zdravilni učinki so podobni kot pri smrekovem medu.

Cvetni prah
Glede na proizvodnjo ločimo dve vrsti cvetnega prahu:
– OSMUKANI cvetni prah čebelar pridobi z posebno pripravo, imenovano osmukalnik, ki je nameščena pred vhodom v panj. Čebela v naravi nabira cvetni prah na mnogih rastlinah, toda pri enem izletu iz panja leti le na cvetove iste vrste, saj lahko le tako opravi vlogo opraševalke. Pri tem opravilu pobere delčke prahu iz rastline, jih z zadnjimi nogami oblikuje v nekoliko večje kroglice in v »koških« odnese v panj. Pri prehodu v panj te kroglice osmuka
– IZKOPANI cvetni prah je tisti, ki so ga čebele prinesle v panj, mu s slino dodale fermente, ga stlačile v satno celico in s tankim slojem medu pokrile. S tem so preprečile, da bi se v njem začela nabirati vlaga in bi se lahko pokvaril. Seveda je tak cvetni prah veliko kvalitetnejši in ga je težje pridelati, zato dosega tudi višjo ceno. Tako uskladiščen cvetni prah imenujemo tudi »čebelji kruhek«.To je najbolj bogata vitaminska hrana za razvoj čebelnega zaroda, saj lahko le iz tako pripravljenega cvetnega prahu čebele negovalke izdelajo krmilni mleček, s katerim hranijo svoj zarod v celicah satja.

Sestavine cvetnega prahu
Sestava cvetnega prahu je zelo različna, odvisna predvsem od rastlin, na katerih ga čebele nabirajo. Vsebuje: od 30 % do 40 % vlage, od 11 % do 35 % beljakovin, od 20 % do 40 % ogljikovih hidratov, od 1 % do 20 % maščob in od 1 % do 7 % rudninskih snovi. Poleg tega so v pelodu še pigmenti, vitamini in druge aromatične snovi. Cvetni prah vsebuje še vitamine B-skupine, provitamin A, vitamin C, D, E in K.
Zdravilna vrednost cvetnega prahu in uporaba
Literatura navaja, da je cvetni prah učinkovito sredstvo proti prebavnim motnjam (uravnava delovanje črevesja, tako pri ljudeh, ki trpijo zaradi kronične zapeke, kot pri tistih s kronično diarejo), krepi imunski sistem, izboljšuje krvno sliko, pomaga pri premagovanju stresa in virusnih obolenj, upočasnjuje staranje in pri moških zavira obolenja prostate… Cvetni prah uživamo zjutraj, na tešče, s čajem ali drugo tekočino in zvečer, po večerji. Lahko ga mešamo z medom, lahko pa kupimo že pripravljene mešanice pod različnimi imeni. Preventivno ga jemljemo najbolje dvakrat dnevno, po tri mesece v letu, ob prehodu letnega časa, najprej ob koncu zime v začetek pomladi, nato pa še ob koncu poletja v začetek jeseni. Dnevni odmerek naj bo 30 do 40 g .

Matični mleček
Matični mleček je izloček žlez nekaj dni starih čebel dojilj, s katerim hranijo svojo »kraljico« oziroma matico, da je sposobna zalegati jajčeca za novi zarod in tako razmnoževati čebeljo družino. Hkrati je matični mleček hrana, ki matici omogoča daljšo življenjsko dobo od ostalih čebel. Čebele pridelujejo mleček iz medu, cvetnega prahu in vode. Zato matični mleček vsebuje 66 % vode, 12,34 % beljakovin, 5,46 % maščob, 12,49 % skupnih reduktivnih snovi in 2,84 % nedoločenih snovi. Takšna sestava mlečka se spreminja glede na starost čebel dojilj. To pomeni, da mleček ki je namenjen matici, pridelujejo samo mlade, to je od 6 – 9 dni stare čebele, medtem ko mleček, ki ga uporabljajo za hranjenje zalege, pridelujejo starejše čebele. Matični mleček se mora hraniti v hladilniku pri temperaturi + 4 stopinje C za sprotno uporabo, sicer ga zamrznemo. Pri uživanju je najbolje jemati presnega, in to do 7 g na dan. S plastično ali leseno žličko zajamemo matični mleček in ga damo pod jezik. Počakamo nekaj minut, da se raztopi in že lahko občutimo blagodejno poživitev v telesu. Zaradi vsebnosti 10-hidroksi-dekanojske kisline matični mleček deluje zaviralno na razvoj mnogih bakterij, lajša znamenja staranja in pripomore k normalnemu delovanju živčnega sistema. Matični mleček uravnava delovanje telesnih žlez in deluje pozitivno pri odpravljanju arterijo skleroze. Uporabljajo ga tudi v kozmetični industriji, saj povečuje vitalnost epidermnih celic, izboljšuje njihovo presnovo in tako zavira staranje kože.

Zadelavina ali propolis
Propolis je material, ki ga čebele nabirajo na popkih živih rastlin in ga samega ali v kombinaciji z voskom uporabljajo pri mašitvi rež ali razpok v panju, ki povzročajo prepih. Surovino za proizvodnjo propolisa čebele dobijo iz dveh virov. Prvi vir je nabiranje smolnatih snovi na drevesih topola, kostanja, breskev ali smreke. Nabrano smolo, zbrano v koške med členki zadnjih nožic, prinašajo v panj. Drugi vir je nekakšen izbljuvek smolnatih kožic cvetnega prahu, ki ga uporabljajo za pripravo hrane. S to snovjo čebele prevlečejo vse dele panja in tako zavarujejo sebe in svoj zarod pred mikroorganizmi, ki bi se lahko razvili v panju.

Sestava in lastnosti propolisa
Običajno je propolis rjave barve, pri nizki temperaturi je zelo krhek in brez vonja, pri višji, okrog 24 stopinjah C, pa je rahlo vlečljiv in zelo prijetnega vonja po karamelu in vaniliji. Če ga zažgemo, razširja vonj zelo iskanih aromatičnih smol. Gospodarska vrednost propolisa je zelo velika. Iz njega izdelujejo specialne lake za pohištvo in prevleko za glasbene instrumente. Čebele iz Azijec proizvajajo zelo veliko propolisa, italijanska in naša kranjica pa dosti manj. Ko so pred približno 30. leti začeli raziskovati sestavo propolisa, so s sodobnimi postopki odkrivali čedalje več sestavin, tako da je vse nemogoče našteti. Povzemamo samo nekatere: flavonoidi, hidroksiflavoni, benzojska kislina in derivati, aminokisline, rudninske snovi, steroli, fenoli in heteroaromatične spojine in še mnoge druge. Sestavine, ki delujejo antibiotično, so topne v vodi in alkoholu. Sam suh propolis topimo v 76 % do 90 % alkoholu. Propolis je zelo aktiven proti mikroorganizmom Proteus vulgaris. Je edini med snovmi, ki je močno fungiciden, na kar smo Slovenci lahko ponosni, saj so to prvi v svetu odkrili na Mikrobiološkem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani.

Propolis kot domače zdravilo
Dosedanja svetovna poročila o propolisu dokazujejo, da je to medicinsko precej uporabna snov, ki deluje baktericidno, protivirusno, fungicidno, protitoksično… Uporabljamo ga v obliki mazila ali kapljic. Za zunanjo uporabo ga uporabljamo v obeh oblikah, za notranjo uporabo pa samo v obliki kapljic. Zelo priporočljiv je za vneta grla in ustne sluznice, vnete in obolele dlesni. Kadar ga uporabljamo za zdravljenje vnetja grla, ga nakapamo na kocko sladkorja toliko, da porjavi in kocko nato damo v usta, kjer se počasi raztaplja. Za različne rane, tudi gnojne, pa ga uporabljamo v obliki tekočine ali mazila. Vendar pa je pri propolisu pomembno, da kljub številnim dobrim lastnostim, ki jih ima, lahko pride pri sicer zelo majhnem številu ljudi do alergije. Snov, ki to povzroča, še ni raziskana, zato nekoliko pozornosti ne bo odveč.

Vosek
Z izrazom čebelni vosek najpogosteje označujemo snov, ki jo izdelujejo medonosne čebele v voskovnih žlezah. To je čebelni »špeh«, ki pa se ne kopiči na čebeli, ampak po posebnih kanalih drsi iz čebele v obliki majhnih ploščic v intenzivnem spomladanskem razvoju čebelne družine. Te ploščice čebele nalagajo drugo na drugo in tako gradijo satje. Vosek ima prijeten vonj po medu, topi se pri temperaturi od 62 do 64 stopinj C in v vodi ni topen. Sestavljen je iz približno do sedaj znanih 290 sestavin. Čebelarji uporabljamo čisti vosek za izdelavo satnih osnov, raznih modelov svečk, obeskov… V kozmetični industriji je vosek zelo cenjen, saj vsebuje veliko vitamina A, ki je potreben za obnovo naše kože.

Čebelji strup
Čebelni strup je vsem čebelarjem zelo dobro poznana snov. Odrasle čebele ga proizvajajo v svoji žlezi strupnici, ki je nameščena na spodnji strani žela. O tej snovi je bilo že kar nekaj napisanega, zato ne bo odveč, če opozorimo na splošno previdnost. Res je sicer, da so strokovnjaki ugotovili veliko pozitivnih učinkov na človekovo telo, vendar je treba povedati, da se narava spreminja. V zadnjem času je vpliv človeka na naravo zelo velik, kar se odraža tudi v odnosu narave do človeka. Ni malo primerov, ko se iznenada pojavijo alergije na to snov, pa čeprav poznamo njene pozitivne učinke. Včasih so čebelni strup pridobivali na precej enostaven način, in sicer tako, da so čebele polagali neposredno na obolelo mesto. Seveda čebele niso bile vedno pri roki, zato so ga začeli pridelovati načrtno z različnimi sistemi. Tudi v Sloveniji poznamo nekaj čebelarjev, ki so razvili dokaj dober način pridelave čebeljega strupa. Celoten postopek temelji na kratkih impulzih električnega toka nizkih napetosti. Posebno oblikovani zbiralniki, ki so ponavadi iz steklenih temnih ploščic kot osnova, preko katerih so vzporedno z brado panja v medsebojni razdalji 8 mm napeljane žice. Ti so pritrjeni pred vhodom v panj. Žice so od vseh zbiralnikov povezane in priključene na napetost od 18 do 22 voltov. Čebela prileti na tako pripravljeno vhodno mesto, se vznemiri in vsled električnega naboja piči na ploščico. Pri tem spusti kapljico strupa in ostane živa, kar je še najpomembnejše. Kvaliteta tako zbranega strupa je zelo različna in odvisna od vrste paše. Paša neugodno vpliva na kvaliteto, ker se pri tem vzburjanju čebel na ploščice stresa tudi cvetni prah. Čiščenje tako zbranega čebelnega strupa pa lahko poteka samo v laboratoriju in je izredno drago, zato se tudi zbiranje tega čebelnega pridelka nikakor ne more bolj uveljaviti. Sestava kemično čistega čebeljega strupa je zelo zapletena in še dokaj neraziskana. Med spojine, ki so že bolj
znane in so bile do sedaj predmet številnih raziskav, štejemo: melitin (50 % je glavna učinkovina, in jo sestavlja 26 aminokislin), apamin (3%, ki je sestavljen iz 18 aminokislin), fosfolipaza A (14 % in je encim), histamin in drugi. Splošno znane ugotovitve iz ljudskega zdravilstva, pa tudi izkušnje različnih svetovnih zdravnikov, sicer kažejo, da ima čebelji strup določene zdravilne lastnosti. Tudi Slovenci smo lahko ponosni na pionirja v zdravljenju s čebeljim strupom. Ob nevešči uporabi pa lahko ta snov povzroči nepopravljivo škodo, zato se je pred uporabo treba dobro prepričati, ali morda ne obstaja alergija na to snov. Zaradi več sestavin, ki jih čebelji strup vsebuje, ta na človekov organizem deluje precej zapleteno. Zagotovo je mogoče trditi, da v določenih primerih čebelji strup zmanjšuje in odstranjuje bolečine, znižuje krvni tlak, znižuje raven holesterola v krvi… Treba je opozoriti, kako ravnati ob primerih prevelikega opikanja čebel. Za človeka, občutljivega na čebelji pik, je lahko tudi en sam pik smrtno nevaren! Če nekoga piči čebela in ni navajen čebelnih pikov, mu je treba takoj nuditi prvo pomoč. Na pičeno mesto je treba takoj namestiti nekaj zelo hladnega (led) ali pa vročega (velja tudi nekoliko ogreta kovina). Če bolečina ne pojenja in se začne pojavljati srbenje po koži ali pa oteženo dihanje, je treba pičeno osebo takoj odpeljati do najbližjega zdravnika!